Ljubezen velja za eno izmed najlepših izkušenj v življenju, a hkrati za eno izmed najbolj bolečih, kadar se posamezniki soočajo z izgubo ljubljene osebe. 

Takrat ljubezen resnično lahko postane bolezen. Zdravje je namreč stanje celotnega fizičnega, duševnega in socialnega blagostanja – ta celovitost pa je po koncu partnerske zveze lahko močno skrhana.

Prekinitev partnerskega odnosa je ena izmed najtežjih preizkušenj v življenju, hkrati pa je normativna in pogosta, zato je pomembno, da se z njo soočimo na konstruktiven način. Tu pa nastopi vprašanje, kako? Kako se soočiti z dejstvom, da ljubljena oseba ni več del tvojega vsakdana, da vajini skupni prijatelji niso več 'tvoji prijatelji' in da je vse, kar čutiš, ena ogromna praznina. Na to vprašanje ni pravilnega odgovora. Vprašati se moramo, kaj je tisto, kar nam manjka. Prijateljstva? Občutek vrednosti in višja samopodoba? Hobiji, fizična aktivnost, občutek pripadnosti in psihično blagostanje?

Vse to nam omogoča ples. Ples je tisto zdravilo, ki vpliva na fizično, miselno, socialno in emocionalno komponento posameznika. Glede na to je veliko več kot zgolj fizična aktivnost, saj izboljša kakovost posameznikovega življenja v vseh pogledih.
V vlogi plesne inštruktorice opazujem plesni napredek tečajnikov, vendar tudi njihova čustvena stanja. Opazila sem, da večina posameznikov pride na tečaj po koncu partnerske zveze. Iz tedna v teden sem opazovala, kako se njihova življenja spreminjajo na bolje, kako je drža vse bolj pokončna, kako so vedno bolj nasmejani in samozavestni. Je za vsem tem ples?

Med študijem na Tenerifu sem se odločila izvesti eksperimentalno raziskavo.
Navdih za projekt je nastal na peščenih plažah pod palmami, v ozadju pa so odmevali zvoki znane melodije: ''de-spa-ci-to …''. Takrat je bilo jasno, da bo raziskava nosila atraktivno ime: ''D.E.S.P.A.C.I.T.O. Počasi, korak za korakom se zaceli ranjeno srce. Kratice predstavljajo celotno ime raziskave, ki se v španščini glasi: Danza Especial, Sensual – Proyecto Académico Con Intención Terapéutica Oportuna. V slovenskem prevodu pa je naslov raziskave: Čutni ples – Akademski projekt s terapevtskim namenom.

Zanimalo me je:

• Ali bodo imeli udeleženci plesne skupine po končanem plesnem programu nižjo raven depresivnosti ter anksioznosti kot udeleženci neplesne skupine?
• Ali bodo imeli udeleženci plesne skupine po končanem plesnem programu višji pozitivni afekt (doživljanje pozitivnih čustev) ter nižji negativni afekt (doživljanje negativnih čustev), kot udeleženci neplesne skupine?

Udeleženci raziskave so bili posamezniki, ki so pred največ šestimi meseci končali partnersko zvezo. Vključeni so bili tisti, katerih zveza je trajala vsaj šest mesecev, ter posamezniki, ki se od konca zveze do začetka raziskave niso aktivno ukvarjali s plesom. Udeležence sem testirala s psihološkimi preizkusi in jih nato razdelila v dve skupini – plesno in neplesno. Samo plesna skupina je bila deležna plesnega programa, ki je bil sestavljen iz 10 srečanj. Srečanja so vključevala afriško-latinsko plesno zvrst kizombo. Sestavljena so bila iz spoznavanja ter predstavitve kizombe, vaj bližine (navajanje na kontakt pri plesu), vaj vodenja in slednja, osnov kizombe ter preproste koreografije. Po koncu plesnih srečanj je sledilo ponovno psihološko testiranje ter intervjuji, ki so nam omogočili širši vpogled v počutje udeležencev.

Zakaj kizomba?

Kizomba je ples za dva, pomembna sta kontakt in bližina med plesalcema. Gre za posebno dimenzijo, ki jo razumeta le dva, ki plešeta. Lahko bi rekla, da sta takrat eno. Vendar celota je več kot vsota njenih delov in tako je tudi pri kizombi. Gibanje dveh oseb se zlije v eno, zato nas ta ples čustveno in mentalno popolnoma prevzame. Je neke vrste čuječnost … in je neke vrste terapija.

Rezultati kvantitativne študije kažejo, da sta se skupini po koncu projekta najbolj razlikovali v ravni depresivnosti. Plesna skupina je imela namreč po zaključku projekta statistično značilno nižjo raven depresivnosti kot neplesna skupina. Več pa nam pove kvalitativna analiza intervjujev. Na podlagi odgovorov udeležencev so se izoblikovale štiri teme: socialni vidik, plesno-gibalni vidik, čustveni vidik in osebnostna rast. Udeleženci so največkrat poudarili, da je k boljšemu počutju prispevala specifična narava plesa, ki zahteva miselno vpletenost, bližino in socialno interakcijo. Primer odgovora se je glasil takole:

''Razmišljala sem o plesu, s tem je bila glava okupirana z drugimi stvarmi kot običajno. […] Zelo mi je pomagala bližina. Bližina ti da neki občutek, da si sprejet, zaželen, da je vse v redu. In to ti manjka.'' Udeleženci so torej pozabili na težave in skrbi, bližina pa jim je pomenila 'nadomestilo odnosa', kar se sklada z raziskavami o pozitivnih učinkih fizičnega kontakta. Kvalitativni podatki kažejo, da je ples način za iskanje prijateljstev in razvoj trajnih odnosov. Udeleženci poročajo o razširitvi socialne mreže, povezanosti in pripadnosti.

Raziskava prikazuje ples v terapevtski luči in odpira nova vprašanja glede alternativnih oblik pomoči posameznikom po koncu partnerske zveze. Spodbujanje fizične aktivnosti, kot je ples, je izrednega pomena za preprečevanje bolezni. Gre za ekonomično metodo, ki ima potencial za izboljšanje zdravja med ljudmi, zato bi moral biti ples še bolj prisoten v našem vsakdanjem življenju.

Udeležence raziskave še danes srečam na plesišču in vesela sem, ko vidim, da jim ples pričara nasmeh na obraz. Tu pa se začenja nova zgodba. Zadovoljni udeleženci prvotne raziskave so me spodbudili k novemu projektu. Začelo se je kot projekt, postalo pa je življenjsko poslanstvo. S sodelavcem in prijateljem sva ustanovila center mentalnega zdravja – Self Center Tenerife, kjer želiva klientom ponuditi raznovrstne programe na temo duševnega zdravja. Zgodba je se šele začenja, pa vendar so prvi temini že razpisani in bodo posvečeni prav posameznikom po koncu partnerske zveze. Verjameva, da sprememba okolja, ples in strokoven psihološki pristop lahko pripomorejo k lažjemu soočanju s koncem partnerskega odnosa in k iskanju novega smisla v življenju.

Nauk zgodbe je, da je tudi v najtežjih trenutkih treba stopiti iz cone udobja in poskusiti nekaj novega. Samo tako si bomo dali priložnost za rast in razvoj. Ples je zagotovo ena izmed tistih aktivnosti, ki posamezniku omogoča razvoj na več področjih hkrati. Po koncu partnerske zveze namreč izgubimo pomembne vloge in imamo lahko občutek, da smo izgubili del sebe. Ples pa je način, da se ponovno najdemo in dobimo novo vlogo – vlogo plesalca.
Zakaj bi torej čakali? Začnite plesati že danes!

Besedilo: Klara Vrbnjak, članek na podlagi magistrske raziskave na temo partnerskih odnosov in plesa // Fotografija: Shutterstock

Liza - 40/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 40/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.