Ko je ves svet (in s tem seveda mislim ljubitelje kraljeve družine in vse babice) gledal, kako sta se 19. maja takoj po poročni ceremoniji princ Harry in Meghan Merkle nasmejana peljala v kočiji, se je obenem ponovno utrnila tudi neka pravljična slika o tem, kaj poroka v resnici je.

Kot obred in kot simbol. Zato smo se začeli pogovarjati – tudi o tem, da to mogoče le ni arhaična praksa, ki nima več mesta v moderni družbi, kjer službe, partnerje in mobilne telefone menjamo z vsako novo sezono.

Moje izkušnje s porokami izhajajo izključno iz opazovanja z udeležbo, kar je po nekaterih antropoloških standardih čisto dovolj za osnovanje lastnih hipotez. A bolj kot sama poroka, ki jo je kot dejanje tako ali tako skorajda nemogoče nenaklepno zamočiti, me je vedno zanimalo stanje bodočega ženina in neveste v trenutku, ko jima je postalo jasno, da morata svojo predanost drug drugemu zapečatiti z uradnim dokumentom. Kdaj sta vedela? In predvsem, katere pogoje sta morala imeti izpolnjene, da se je ta korak zdel smiseln. Če vprašam že poročene ljudi, pravijo, da so ključni pogoji trije.

Ko postaneta tudi prijatelja

Dolgo sem bil prepričan, da sta prijateljstvo in romantika dve popolnoma ločeni zadevi. Ker biti prijatelj z dekletom, s katero si romantično zapleten, se je vsakič znova zdelo nekaj popolnoma nelogičnega. Predvsem zato, ker je običajno tako, da s prijatelji delaš dolgočasne stvari, kot so popivanje, gledanje televizije in sedenje na ograji pred blokom, z dekletom, v katero si zaljubljen, pa delaš zabavne stvari, ko je poljubljanje na klopci v parku ali seks v avtomobilu, medtem ko se na radiu predvajajo Nickleback.

Sčasoma sem dojel, da takšno prepričanje izvira iz same metodologije zmenkov. Na zmenku namreč izpostavljaš dejstva o sebi, ki se bodo osebi na koncu druge koktajl slamice zdela dovolj zanimiva, da bo hotela priti še na naslednji zmenek. Prioritetna cilja na zmenku v mladih letih sta ohranjanje metuljčkov v trebuhu in ohranjanje možnosti dotikanja pod majico ob poljubu za lahko noč. Zato je vse, kar bi lahko ta dva cilja ogrozilo, odpadlo s seznama dejavnosti. Če je ne zanimajo moji hobiji, o tem nisem govoril. Če se ji je zdel moj smisel za humor preveč surov, sem ga ustrezno omilil. Zmenki so torej največkrat le pogajanja dveh oseb, ki sta svojo celotno podobo prilagodili za maksimalno ugajanje drug drugemu.

Šele pozneje sem spoznal, da resni odnosi zdržijo le, ali znata partnerja uživati v družbi drug drugega tudi brez seksa. Kar se v tem trenutku vsekakor zdi kot najbolj očiten zaključek, a poznam ogromno parov, ki so kupovali zaročne prstane, še preden so ugotovili, da se izven spalnice in mimo tistih zabavnih golih trenutkov le s težavo prenašajo. V praksi to pomeni, da par zna preživljati kvalitetne skupne trenutke v praktično kakršnikoli obliki. Da ona kdaj prisede, ko on igra videoigre, in še sama poskusi to digitalno drogo, ali pa, da on brez pretiranega upiranja z njo pogleda vse dele njene najljubše TV-serije, samo zato, ker mu je preprosto fino v njeni družbi. S tem se pokaže, da partnerja lahko funkcionirata tudi kot prijatelja, ki se pogovarjata, družita in uživata v skupnih hobijih, saj preprosto ni dovolj, da se v času med enim in drugim seksom zgolj tolerirata.

Naučita se zaupati

Ljudje se z zaupanjem ne rodimo, ampak se ga moramo naučiti. Kot otroci smo se drli na ves glas, ko je mama zapustila sobo, ker smo mislili, da nas zapušča, a smo se vsi sčasoma naučili, da se mama vedno vrne, da nam pove, kako obupno ogabna je naša soba. Takšnega zaupanja se moramo z vsako novo osebo, ki jo spoznamo, naučiti vedno znova in znova.

Ogromno parov tega zaupanja nikoli ne zgradi. Imam znanca, ki ga popade napad ljubosumja vsakič, ko njegova izbranka zamuja več kot 2 minuti, ker postane prepričan, da ga zagotovo vara. Tudi če ima ona popolnoma legitimne razloge za zamujanje, on ostaja prepričan, da njegova draga smrdi po tujih dedcih. Jasno nobena ženska z njim ne ostane prav dolgo, ker je to psihološka agresija, s katero ni mogoče živeti. Ne vem, ali je vzrok za takšne reakcije pri njem v kakšni boleči izkušnji iz preteklosti ali pa ima le preveč burno domišljijo, a edino zdravilo za ljubosumje je vedno bila odkritost.

To izhaja iz prejšnje postavke – če partnerja razvijeta tudi prijateljstvo, potem sta verjetno pogosto vpeta v odkrite pogovore in se poznata na najbolj molekularni ravni. Takrat lahko eden od partnerjev odide na skrivnostno potovanje za tri dni in drugi partner ne bo niti pomislil, da bi se tam lahko zgodilo nekaj, kar bi ogrozilo njun odnos.

Dojameta, kaj pomeni 'za vedno'

Za številne pare je poroka le pričakovan naslednji korak. Nekaj, kar narediš, ko si z osebo v resni zvezi. Redko kdo se vpraša, ali bi se poročil v vsakem primeru, tudi če se to ne bi pričakovalo, ali če ona ne bi postavila ultimata, da želi do konca julija prstan na roki, ker bo sicer spakirala kovčke in šla. In tako se, sodeč po strašljivih statistikah, zgodi kopica porok – samo zato, ker je pač takšna praksa.

Praviloma naj bi pred odločitvijo za poroko trezno razmislili, ali je to dejansko oseba, s katero želimo preživeti preostanek življenja, in ne oseba, s katero želimo preživeti preostanek življenja le, če se v naslednjih dveh letih spremeni po naših pričakovanjih. Kar pa potem iz malce obrnjene perspektive pomeni, da je potemtakem to tako ali tako oseba, s katero bi želeli biti tudi, če si ona ne želi poroke.