Sredi poletja je prijatelj izstopil iz dolgoletne zveze.

Črto je potegnila ona, kar ga je popolnoma sesulo, pa čeprav sem vsaj dve leti prej poslušal, kako ni srečen, kako to ni tisto pravo, medtem ko je ob vsaki priložnosti cedil sline ob vsaki mimoidoči gospodični, ki jo je na svoji interni lestvici do 10 ocenil z vsaj 5 ali višje. Ko sem potem ob koncu zveze opazoval njegov postopni emocionalni kolaps, sem ugotovil, da se ljudje v bistvu s končanimi romantičnimi odnosi soočamo na zelo bedaste načine.

O ljubezni pogosto pišem. Ne zato, ker bi bil kakšen resen ek­spert na tem področju, ampak zato, ker nam je vsem skupna. Veliki izenačevalec. Kemična reakcija, pri kateri ni pomembno, koliko imate na računu, s kak­šno stopnjo izobrazbe se lahko pohvalite in koliko je vaš indeks telesne mase. Pri ljubezni smo vsi relativni in se, ko nas popade, vsi enako poneumimo, se začnemo dotikati z jeziki, gledamo filme s Katherine Heigl in ves čas otožno hrepenimo po bližini osebe, ki je še pred meseci, včasih dnevi sploh še nismo poznali. Do tu vse lepo in prav. Dokler vsega tega ni nenadoma konec. Ljubezen se pogosto enostransko prekini in nas v enem zamahu spremeni v jokajoče gmote neutolažljivosti in depresije.

Ko je prijatelj končal svojo dolgotrajno zvezo, se je najprej razkrilo, da ljudje pogosto ne vemo, kaj nas ob razhodu v resnici najbolj žalosti. Običajno kolebamo med grozoto, da smo izgubili ljubljeno osebo, in nezavednostjo, zakaj točno se je to zgodilo (če vas recimo ni ujela v postelji z njeno najboljšo prijateljico). Največkrat se odnos konča zaradi daljših nesporazumov in neskladnosti pričakovanj, praviloma pa potem enega v paru useka močneje kot drugega. Prijatelja je usekalo precej na trdno. In sledil je kup slabih odločitev, kako se zdaj s tem soočiti.

Samouničevanje

Seveda je najprej prišel do zaključka, da si je to tegobo zakuhal sam. Zato je sledil poznani val samouničevanja, ker samouničevanje je enostavno in zabavno (kar vprašajte industrijo alkoholnih pijač). Prepričan, da je prvovrstni luzer, ki mu je uspelo uničiti eno redkih dobrih stvari, ki se mu je pripetila v odraslem življenju (izgubljene stvari vedno bolj ceniš, to vemo). Da bi kar najbolj učinkovito utišal čustveno bolečino, se je pognal v alkohol in mehke droge, svoje paritvene standarde pa spustil na najnižjo raven v upanju, da bo lahko svoj romantični primanjkljaj zapolnil s hitrim seksom, pa četudi to pomeni, da bo seksal z diametralnim nasprotjem svojih pričakovanj.

Samouničevanje je trajalo nekaj tednov in se je izkazalo za precej slabo odločitev. Že osnovna logika da vedeti, da samouničevanje v točki, ki si že tako ali tako uničen, ne more privesti do ničesar pozitivnega. To je nekako tako, kot da bi imeli prebavne motnje in jih poskušali zdraviti s pikantnim, visoko-kaloričnim buritom. Kmalu je tudi prijatelj ugotovil, da uničevanje možganskih celic na najbolj nekonstruktiven način ni zdravilo za čustvene rane in je zato prešel na naslednjo neumno rešitev.

Obsesivna fiksacija

Informacije o tem, da se je njegova otožnost prevesila v obsesijo, so nam, njegovim znancem, kapljale postopoma. Najprej sem izvedel, da je odprl ločen Facebook profil, s katerim se je poskušal spoprijateljiti s svojo bivšo, da bi lahko še naprej pregledoval njeno aktivnost na spletu in se pri tem verjetno valjal v lastni patetiki solz, smrkljev in preklinjanja. Ko je nekega dne priznal, da je sedel v avtomobilu pred njenim stanovanjem, pa smo se čutili dolžni, da ga opozorimo, da je njegovo vedenje zdaj že pretirano čudaško, rahlo ilegalno in na vsaj šest načinov žalostno.

Seveda se je pri vsem tem ponujala še druga plat zgodbe. Tista romantična. Češ – poglej ga, kako poskuša rešiti propadlo razmerje. Če to ni hvale vredno – tako nas vsaj učijo pravljice, kjer princi pogosto rešujejo nerešljive situacije, ki vključujejo črne uroke, zmaje in zlobne sorodnike tako, da se preprosto prikažejo. In včasih to mogoče celo deluje, a nekako je pri vsem skupaj bistveno, da se zadeve poskušajo reševati zato, ker zapuščeni želi izbrano osebo nazaj zaradi kvalitet in vsega, kar mu je pri njej ljubko, unikatno in privlačno, ne pa zato, ker ne more preboleti ideje, da bi se nekdo drug igral z njegovo igračo.

Ko je prijatelj ozavestil slaboumnost svojega početja, je začela njegova fiksacija hitro popuščati. Začel je glasno oznanjati, kako si je v resnici že dolgo želel ponovno začutiti svobodo samskega življenja in da ga v bistvu prava sreča čaka nekje drugje. Zato je za konec naredil to, kar počnejo moški v romantičnih komedijah že od sredine osemdesetih – poiskal si je zamenjavo.

Neustrezna zamenjava

Tako, na prvo žogo, se zamenjava zdi čisto solidna ideja (vsaj v luči preteklih idej). Končaš dolgoletno razmerje, počutiš se kot kup nesreče, bojiš se, da boš večno sam in zdi se, da ni boljše rešitve, kot da se potolažiš z reaktivacijo seksualnega življenja. Po svetu se vendarle sprehaja milijone nezasedenih spolnih organov in če se poigraš z enim teh, ti to morda odvrne misli od emocionalnega tornada, ki sicer divja v tvoji glavi in ti ne pusti dihati s prepono.

Prijatelj je z veseljem izkoristil to rešitev in za zamenjavo kakopak izbral najslabšo možno opcijo – sodelavko. Po nekaj skupnih zajtrkih ji je nekega dne enega postregel kar v postelji in začela se je sladka, a skrita romantična zveza. Le da je on njo koristil zgolj kot substitut za bivšo. Kot lutko za psihološko terapijo, ker njegovi možgani seveda še zdaleč niso bili resetirani na točko normalnega obratovanja v novi zvezi. To, da ima že sicer malce kilav moralni kompas, seveda ni pripomoglo, da bi nespametnost svojega delovanja uvidel, preden je bilo prepozno, zato je posledično zabredel v novo čustveno dramo, ki trenutno še vedno okupira precejšen del njegove realnosti.

Kaj bo z njim, ne vem. Sodelavka, ki za zdaj še funkcionira kot zamenjava, počasi dojema, da njune romantične ambicije niso ravno usklajene. Vsi preostali, ki to opazujemo od daleč, pa se strinjamo predvsem v enem pomembnem nauku: da nam po koncu dolgotrajne zveze ni treba obsesivno zalezovati, zažigati njenih cunj ali poskušati podreti vsega, kar ima pulz, v upanju, da nas bo to potolažilo. Potrebujemo v resnici le – čas.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Profimedia

Liza - 39/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 39/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.