Zgodbo o Bajini Bašti bomo začeli kar s pogovorom med tremi turistkami, ki so se ob slapu reke Vrelo v naselju Perućac nedaleč stran pogovarjale o naravnih lepotah tega kraja.

Medtem ko je ena vzdihovala, da kako so naravne lepote, ki jih obdajajo, naravnost božanske, je druga jamrajoč pritrdila, da so, ampak 'bogu za hrbtom', tretja turistka pa je hudomušno pripomnila, da so verjetno zato tako daleč, ker je bog te lepote želel zadržati samo zase, kar na srečo ne velja za domačine. O tem priča tudi zapis na spletni strani turistične agencije Taratours: Srbija je lepa država. Veliko nas bo z veseljem te lepote delilo z vami. Vaša edina naloga je, da pridete sem.”

V turističnem naselju Perućac, oddaljenem 13 kilometrov od Bajine Bašte, teče verjetno najkrajša reka na svetu. Dolga je 365 metrov, zaradi česa reki Vrelo številni rečejo, da je dolga kot leto dni in jo tudi imenujejo Godina (leto). Reka se po kratkem toku in slapu zlije v Drino, kljub kratkemu toku pa ima vse, kar imajo velike reke – velik, močan izvir, ribnik, mlin, pritok, dva mosta …

Z razgleda je lep pogled na umetno jezero Perućac, kanjon reke Drine in področje Osata v Bosni in Hercegovini. Jezero Perućac je umetno jezero, dolgo 52 km, ki je nastalo ob pregraditvi Drine leta 1966 za potrebe HE Bajina Bašta. Jezero je ena od največjih turističnih zanimivosti tega kraja, saj ponuja vožnjo z ladjo, kopanje, športni ribolov ...

Razgledna točka Banjska stena je na gori Tara oziroma v Narodnem parku gore Tara s povprečno višino 1.000 do 1.200 m. Območje Narodnega parka Tara (NP Tara) zaseda površino 19.175 hektarjev, na katerih je veliko število zavarovanih vrst (skupaj 1.100 vrst višjih rastlin, od katerih je najbolj znana srbska smreka – omorika – Pančićeva smreka) in živali (okoli 170 vrst ptic, približno 53 vrst sesalcev ...).

Vsa BB žganja so proizvedena iz najboljšega sadja iz zahodne Srbije, brinjevci in slivovke so zasnovani izključno na avtohtonih vrstah sliv. BB žganje se proizvaja z dvojno destilacijo v bakrenih kotlih, pod katerim kurijo z lesom. Če jih vprašate, kaj je tisto, kar njihovo žganje dela posebno, povedo, da njihovo znanje, njihovo podnebje, zrak in voda, zemlja in vsekakor izbrano sadje, les, bakreni kotli, skratka to, da poskrbijo za vsako malenkost.

Zgodba o nenavadni Hiški na Drini (Kučica na Drini) se je začela leta 1968, ko je za skupino fantov iz Bajine Bašte kamniti otok bil preveč oster, da bi se na njem lahko po plavanju zleknili. Prenesli so lesene deske, jih položili vodoravno, da so se lahko ulegli, in nekatere postavili navpično za zaščito pred soncem. Prihodnje leto je narasla voda deske odnesla. Do današnjega dne je narasla Drina sedemkrat porušila hiško in vsakič so jo postavili znova.

Intenzivni razvoj v Bajini Bašti se je začel leta 1966, ko so pustili v pogon Hidroelektrarno (HE) Perućac, drugo po velikosti v Srbiji. Žal je obdobje tranzicije pustilo posledice tudi na življenjski standard domačinov. Mestece v zahodni Srbiji pa zadnja leta zaradi naravnih lepot, kot so gora Tara, jezero Perućac, reka Drina, kulturno-zgodovinskih spomenikov pa tudi gostoljubnih, prisrčnih in ponosnih domačinov vabi številne turiste iz vseh koncev sveta. In četudi je bogu za hrbtom, za ljubitelje lepe narave in kulturno-zgodovinskih spomenikov ni predaleč.

Mramorje je srednjeveška nekropola stečkov, ki so jih postavili Bogumili. Stoji v Perućcu in je ena najbolj ohranjenih nekropol tega območja. Najdemo jo na Unescovem seznamu zaščitene svetovne kulturne dediščine. Mramorje v Perućcu je tudi pod zaščito Republike Srbije kot kulturni spomenik izjemnega pomena. Nekropola je nastala v 14. stoletju, imela je približno 200 stečkov iz trdega apnenca, med katerimi so največji primerki dosegli dolžino 2 metra. 

V neposredni bližini Bajine Bašte, ob reki Rača v podnožju gore Tara, je srednjeveški samostan Rača, ki velja za najpomembnejši kulturno-zgodovinski spomenik občine Bajina Bašta. Po izročilu je samostan v 13. stoletju dal sezidati kralj Dragutin. Bil je center prepisovanja in pisanja cerkvenih spisov, tako Račanska šola za prepisovanje sodi med skrbnike nacionalne identitete. Samostan je bil dvakrat porušen do temeljev, današnjo podobo pa je dobil leta 1835. Med drugo svetovno vojno so tukaj pred Nemci shranili Miroslavov evangelij, najstarejšo srbsko knjigo, napisano v 12. stoletju.

Ena od najbolj turistom zanimiva žival v NP Tara je temni (mrki) medved. V gozdovih Tare je približno 40 medvedov, 300 kozorogov, 320 srn in približno 40 divjih svinj.

Foto: Goran Antley

Liza - 18/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 18/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.