Predan je bil eksperimentiranju in v svojih umetniških delih se je vedno znova ukvarjal z nejasno ločnico med psihičnim notranjim svetom in zunanjo resničnostjo.

Otroštvo in mladost

Klimt se je rodil kot drugi od sedmih otrok v skromni družini v vasi Baumgarten v bližini Dunaja. Njegov oče je bil zlatar – graver in za tovrstno umetnost navdušil tudi vse tri sinove. Najbolj se je izkazal Gustav, ki je pri 14 letih dobil štipendijo na dunajski šoli za umetnost in obrt avstrijskega muzeja za umetnost in industrijo.

Po zaključku šolanja leta 1883 je s svojim bratom in sošolcem Franzem Matschem ustanovil skupni atelje, v katerem so približno deset let izdelovali številne dekorativne, stenske in stropne freske na palačah, vilah in gledališčih. Zgodovinske slike (freske) so bile takrat zelo priljubljene in so Klimtu prinesle zlati križ za zasluge, odlikovanje cesarja in članstvo v dunajski hiši umetnosti. Poleg tega je postal tudi portretist bogatih judovskih družin z Dunaja, kar mu je prineslo tudi veliko denarja in posledično lagodno in neodvisno umetniško življenje.

Zrela leta

Po letu 1890 se je začel oddaljevati od toge akademske tradicije, iskal individualni slog, postajal ekspresionističen in razvijal svoje značilne ploskovne kompozicije. Leta 1892 sta mu umrla tako brat kot oče, kar je bilo zanj hud šok. Leta 1894 je dobil naročilo dunajske univerze za poslikavo stropa v avli in naredil velik škandal. Freska je naletela na grob odpor javnosti, ki je delo označila za odvratno in pornografsko. Leta 1897 je izstopil iz Hiše umetnosti in kot soustanovitelj in prvi mož dunajske secesije napovedal boj togim državnim smernicam v umetnosti. Danes velja za enega najpomembnejših secesijskih (art nouveau) umetnikov, njegove dela pa veljajo za sinonim najboljšega kulturno umetniškega pa tudi družabnega obdobja na Dunaju, to je od začetka 20. stoletja do razpada Avstro-Ogrske leta 1918.

Stara leta

Klimt se je pozneje sprl s secesijskim gibanjem in živel vse bolj odmaknjeno od preostalih umetnikov, vendar kljub vsemu produktivno, slikal je vsak dan in precej boemsko. Z denarjem, ki ga je večinoma dobil od bogatih mecenov za portrete, je ravnal razsipniško, njegove obilne večerje so bile legendarne, svoje ženske modele pa je bogato nagrajeval. Umrl je na Dunaju zaradi možganske kapi, star 55 let. Pokopan je na pokopališču v Hietzingu. Še dolga desetletja po smrti so številni njegovo umetnost imenovali za dekorativno (ne pravo), danes pa ima status, kakršen mu pritiče – eden od najboljših umetnikov 20. stoletja

Ženske

Poročil se ni nikoli, saj je bil poročen z umetnostjo, kar mu je zadostovalo. Bil pa je velik ženskar z veliko uspeha, saj je bil lepega videza in je izžareval seksualno privlačnost. Legenda pravi, da je spal ali vsaj poskušal spati z vsemi ženskimi modeli, ki jih je portretiral. Imel je razmerje z več ženskami hkrati, priznal je štiri otroke, čeprav naj bi jih imela kar 14. Največji vtis nanj sta naredili skladateljica in pisateljica Alma Mahler in modna kreatorka Emilie Louise Flöge, ki je bila njegova zaupnica.

Foto: Profimedia

Liza - 6/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 6/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.