Ana Hazler je avtorica ljubezenskega romana Diši po ljubezni. 

Z njo smo spregovorili o poteku nastajanje prvenca, o likih, ki so zaživeli v njeni domišljiji, in o pomenu pisanja, ki je tudi iz nje izvabilo nekaj povsem življenjskih modrosti, za katere niti vedela ni, da jih že nosi v sebi.

Ana se je že pri 16 letih spogledovala z mislijo, da bi napisala knjigo, in jo je tudi začela pisati. Bila je domišljijska knjiga, saj Ana že od nekdaj obožuje znanstveno fantastiko, kot nam je zaupala, pa je bila navdušena tudi nad Dosjeji X. Njen prvi poskus pisanja knjige je obstal v zraku, saj je pri sebi ugotovila, da ne more pisati o stvareh, ki jih ne pozna dovolj dobro. Tako je njena želja o knjigi ostala neizpolnjena do letošnjega septembra, ko je izšel njen prvenec Diši po ljubezni. Njena prva knjiga je sicer začela nastajati pred šestimi leti in kot tudi sama pravi, da se je njeni junakinji vse postavilo na pravo mesto, je tudi Ana počakala na pravi trenutek in ga tudi dočakala.

Pravkar je izšel vaš ljubezenski roman Diši po ljubezni. Kako po vašem diši ljubezen?

Ana Hazler: Verjetno vsakemu malo drugače. Meni po svežem, po pecivu, po božiču in morju. Po tistih malih stvareh, ki delajo življenje lepo.

Zakaj ste izbrali takšen naslov?

Ana Hazler: Diši po ljubezni ima dvojni pomen, prvi je zaradi ljubezni same, drugi pa je zaradi peke piškotov, v kateri glavna junakinja odkrije svojo strast.

Tudi naša revija rada okuša piškote. Za kakšne piškotke je šlo?

Ana Hazler: Gumboškotki so piškotki, ki sem jih jaz v resnici pekla pred leti, ko so me povabili na dobrodelni dogodek Dobropeka, kjer se je zbiral denar za Varno hišo. Takrat sem našla piškote v obliki gumbov na spletu in jih spekla za ta dobrodelni dogodek. Ker so se mi zdeli simpatični, sem jih nekako morala vključiti v knjigo.

Kakšno sporočilo ste z romanom želeli predati ljudem, predvsem ženskam?

Ana Hazler: Da smo tudi nepopolne junakinje sposobne doseči in imeti vse, kar si želimo. Da je popolnoma v redu, če smo človeške, kar je še najbolj razvidno v junakinji Miji, ki je to poosebila.

Kakšnim ženskam torej priporočate branje svoje knjige?

Ana Hazler: Ne bi rada ne omejevala ne določala, kakšnim ženskam je roman namenjen. Tistim, ki bodo začutile, da bi ga rade prebrale. Nekatere bodo v njem videle lahkotno poletno čtivo in lepo ljubezensko zgodbo, druge se bodo poistovetile z Mijinimi notranjimi monologi.



Bi jo v tem primeru priporočili v branje tudi moškim?

Ana Hazler: Zakaj pa ne! Morda zato, da bodo dobili še malo vpogleda v žensko dušo.

Ste vi med pisanjem v doživljanja glavne junakinje Mije vnesli tudi lastne izkušnje ali so v knjigi izmišljeni pripetljaji?

Ana Hazler: Zgodba o Miji je izmišljena, zato so tudi pripetljaji izmišljeni. Sem pa zagotovo črpala iz svojih razmišljanj in občutij. Tudi če pišeš zgodbo iz domišljije, vedno nehote črpaš modrosti iz svojega sveta, ne gre drugače.

Kaj pa liki, koliko je resničnih?

Ana Hazler: Liki so vsi izmišljeni, to pa zato, ker sem jim sama želela vdahniti osebnost. Nekateri so malo bolj dodelani in podrobneje opisani, drugi malo manj. Mija je precej dodelana, o njej bralec izve veliko podrobnosti, na primer, da rada pije črno kavo brez sladkorja, njena prijateljica Branka v nasprotju z njo rada sladko. Mija zelo rada zjutraj zajtrkuje piškotke … Vem, da nima ravno zdravega zajtrka, a morda se ravno zaradi tega, ker ni tako popolna, lažje približa bralcu.

Kaj pa sama pripoved, kako bralec bere zgodbo?

Ana Hazler: Cela knjiga govori skozi njene oči. Veliko je notranjih monologov. Ona veliko premleva in vse, kar izvemo v knjigi, je pisano skozi njena doživljanja.

Je tudi to zato, da se bralec lažje poistoveti?

Ana Hazler: Zagotovo tudi zato. Je pa več razlogov, zakaj sem se odločila pisati skozi njene oči. Prvi je, da še nikoli nisem pisala knjige iz več zornih kotov. Meni je bilo najlažje, da sem se kot ženska vživela v ženski lik. Zdi se mi, da sem tako lahko pisala knjigo, ki ima neko globino. Res je, da jo lahko prebereš le kot ljubezenski roman, lahko pa jo bereš tudi tako, da se poglobiš v občutja glavne junakinje in jih prepoznaš v sebi. Nekdo bo v tem primeru začutil globino, ki sem jo želela zajeti, nekdo drug pa jo bo prebral kot še en roman. Pa s tem tudi ni nič narobe. Nekoga se bo zgodba dotaknila morda zaradi Slovenije, enim bo šla pa Mija na živce ...

Dopuščate tudi to možnost?

Ana Hazler: Seveda. Še jaz, ko sem ponovno brala začetni del, sem si v nekem trenutku mislila: Pa dobro, kaj kompliciraš … Ampak ona se je skozi različne faze razvijala kot zanimiv in samosvoj lik.

Kako pa ste vi čustveno doživljali zgodbo, ko ste jo pisali, ste ob pisanju tudi sami osebnostno zrasli?

Ana Hazler: Bolj kot to, bi lahko rekla, da je na trenutke knjiga nekako bolj modra kot jaz.

Torej je tudi vas česa naučila?

Ana Hazler: Ja, ko sem pisala, sem se počutila, kot da gre neki tok misli skozi mene. In ko sem zapisano brala za nazaj, sem si rekla: Ana, daj to še dvakrat preberi. Tako da sem na neki način tudi jaz zrasla skozi knjigo, je pa tudi res, da sem jo zelo dolgo pisala. Leta 2012 sem začela pisati, potem pa je sledil daljši premor in nekaj let nisem vedela, ali naj nadaljujem s pisanjem ali ne.

Zakaj ne, v čem je bila težava?

Ana Hazler: To je bilo malo povezano z mojo vztrajnostjo, ker do takrat še nikoli nisem naredila in izpeljala do konca tako velikega projekta. Nisem bila prepričana, ali je knjiga v redu in ali je zgodba dovolj zanimiva, da bi jo dokončala. Takrat, ko so se začela pojavljati takšna vprašanja, je bila napisala petina knjige. Res pa je, da niti nisem vedela, kako dolga bo. Ko se je zgodba enkrat začela razpletati, sem ugotovila, da potrebuje svoj prostor in svoj čas.



In kaj je bilo tisto odločilno, da ste vztrajali oz. nadaljevali pisanje?

Ana Hazler: Moja velika želja, da knjigo zaključim, da sama sebi dokažem, da zmorem. Posredno pa mi je bilo v pomoč tudi to, da me je kolega, ki je prav tako pisal knjigo, spodbudil, naj jo dokončam. On jo je sicer končal pred mano, a takrat sem se disciplinirala in jo dokončala, kar je najpomembneje – sem vztrajala. In ker mi je pisanje prešlo v rutino, mi je že manjkalo, če kakšen dan nisem pisala.

Kako pa ste se lotili pisanja, ste si zgodbo najprej zamislili, naredili načrt, seznam likov … Ali je šlo bolj za tok misli?

Ana Hazler: Jaz sem vedela, kakšen bo konec, se je pa vmes zgodilo marsikaj nenavadnega in nepričakovanega. Če razkrijem en drobec iz zgodbe. Ko je šlo podjetje, v katerem je Mija delala kot pravnica, v stečaj, sem morala o tej temi tudi sama veliko prebrati, ker jaz nisem pravnica, a sem vseeno želela, da so informacije v knjigi verodostojne. Zato sem morala dejstva preveriti, kar pa mi je tudi vzelo nekaj časa.

Kolikokrat pa ste knjigo prebrali, preden je bila nared za javnost?

Ana Hazler: Večkrat, kot bi si želela! Verjetno več kot dvajsetkrat. Na začetku si čustveno vezan na knjigo, potem šele po določenem času nanjo lahko pogledaš z distance, šele potem vidiš, kakšno delo imaš pred seboj.

Ste imeli po prebiranju svojih besed kdaj občutek, da to niso vaše besede?

Ana Hazler: Da, zanimivo, sem … Verjetno zato, ker v sebi nosimo več, kot mislimo, da imamo. Neke modrosti iz kolektivne zavesti. In te pridejo na papir same od sebe in so v tistem trenutku, ko jih bereš, napisane bolje in drugače, kot bi jih bil sposoben v danem trenutku povedati. Je bil pa lep občutek, ko sem brala knjigo in jo popravljala, ker sem to počela na lokacijah, ki jih v knjigi omenjam. In prav v spominu mi bodo ostali trenutki, ko sem se sama smejala ob smešnih prizorih iz knjige.

Zakaj pa ste se odločili za pisanje romana in ne na primer priročnika za osebno rast, kot je to zdaj 'moderno'?

Ana Hazler: Hm … Morda nimam občutka, da imam za priročnik dovolj znanja, je pa v tem romanu zagotovo veliko misli in razmišljanj, ki so lahko v razmislek pri osebnostni rasti.

Knjiga bralca popelje tudi po Sloveniji. Od kod navdih, da v knjigo vključite tudi lepote naše dežele?

Ana Hazler: Slovenija je že od nekdaj v mojem srcu. Mislim, da sem ljubezen do Slovenije prinesla že od doma, za to so verjetno krivi starši, ki se ukvarjajo s kulturno dediščino. Starejša ko sem, vse bolj tudi sama ugotavljam, v kako prelepi državi živimo in si želim navdahniti ljudi, da odkrijejo še kak neodkrit konec, ker jih je presenetljivo veliko. Ker sem prevajalka, veliko delam s tujci in veliko krajev sem odkrila tudi po njihovi zaslugi, saj so mi velikokrat pripovedovali, kje vse so bili, meni pa je bilo nerodno, da nekaterih krajev sploh nisem poznala. To je bila iztočnica za marsikateri izlet po Sloveniji in od tod tudi spoznanje, da Slovenci premalo poznamo Slovenijo.

Pa ste vse kraje, ki jih v knjigi opisujete, tudi fizično obiskali?

Ana Hazler: Ja, v knjigi sem pisala o krajih, ki jih dobro poznam, le en kraj sem v knjigo vključila naknadno, to pa zato, ker sem se peljala mimo in ta kraj mi je bil tako zelo všeč, da sem ga vključila naknadno in tja poslala živet enega od likov z družino.

Kako pa ste si zapomnili vse podrobnosti, ki so bile značilne za posamezne like?

Ana Hazler: Ko je likov postalo veliko, sem si naredila tabelo s podatki in vanjo vpisala njihove lastnosti, pri nekaterih tudi, kako so bili videti. Ko je tudi to postalo neobvladljivo, sem si narisala še družinsko drevo, ker je mama glavne junakinje iz Maribora, oče pa je Primorec … To mi je bilo v pomoč, ko sem pisala, saj sem na trenutke za določene stranske like pozabila, kam spadajo in katere lastnosti sem jim pripisala.

Kdaj pa ste najlažje pisali, kdaj je bil vaš tok misli najmočnejši?

Ana Hazler: Najlažje sem pisala ob večerih. Ko sem se konec januarja 2016 odločila, da bom knjigo dokončala, sem začela redno pisati vsak zvečer, ampak samo po eno uro. Nisem hotela pisati na silo, zato sem si vzela čas. Ker je to moja prva knjiga, sem pisala po svoje, pisanje je zame še vedno kot hobi, saj sem pisala ob redni službi.

Ste morda pisali tudi pravi dnevnik?

Ana Hazler: Dnevnik sem pisala kot otrok, vendar je bil to bolj dnevnik v smislu opisovanja dnevnega dogajanja. Edino, kar pišem zdaj, je dnevnik hvaležnosti; praksa, ki bi jo rada še bolj utrdila. In se res trudim, da bi ga pisala vsak dan.

Ste tudi avtorica spletnega bloga Hrana za dušo (hranazaduso.si), kjer iskreno in brez cenzure pišete o svojem življenju. Vam je bilo kdaj nelagodno z javnostjo deliti najgloblje občutke?

Ana Hazler: Hrana za dušo obstaja že nekaj let, vendar se je njen namen spremenil. Najprej sem želela sebe in druge na tem spletnem dnevniku navdihovati, potem pa sem se preusmerila v izražanje občutkov, ker sem se tako počutila bolj pristno. Včasih je nelagodno, vendar želijo ta občutja ven iz mene, in če komu pomagajo, je moj namen dosežen.



Kaj se bo z vašim blogom dogajalo zdaj, po izidu knjige?

Ana Hazler: To zgodbo si puščam odprto. Ne vem, ali mi bo prijalo pisati naprej ali ne, sploh zato, ker sem zadnje čase več pisala o nastajanju knjige. Izšla je v samozaložbi, skozi ta proces sem se veliko naučila in ničesar ne obžalujem. Lahko rečem, da mi je bil blog Hrana za dušo kot neki portal, kjer sem lahko izražala sebe. Na trenutke sem se počutila ranljivo, a sem si vseeno želela to povedati. Zavedanje, da se fizične rane vidijo, čustvene pa ne, sem želela prebuditi. Želela sem si izraziti tudi žalost, jezo, bolečino ali pa samo razmišljanje o neki meni pomembni temi. Ker sem čutila, da bi rada bila koristna, ne samo všečna.

Se vam morda javljajo ženske, ki se v vaših opisih najdejo, in se vam zahvalijo, da ob prebiranju tudi same v življenju uvajajo spremembe na bolje?

Ana Hazler: Ni jih ravno veliko, vendar se najdejo. Kar jih gane, je pravzaprav to, da nekdo pove na glas tisto, kar one morda nosijo v sebi.

Ali vam je pisanje že od nekdaj blizu?

Ana Hazler: Že od nekdaj sem rada predvsem brala in pisala, vendar so bili to vedno kratki in nepovezani sestavki. Tokrat pa sem se prvič odločila, da na papir spravim daljše delo. Pišem rada zaradi resnično bujne domišljije in bogatega doživljanja sveta in pa zato, da spravim na papir občutke, s katerimi se v tistem trenutku ukvarjam.

Glede na to, da ste izdali prvo knjigo, bom kar direktno vprašala, ali morda že nastaja nova?

Ana Hazler: Imam željo napisati nadaljevanje knjige, seveda. Nekaj že nastaja, je še v povojih, ampak se piše.

Boste zgodbo zapeljali v nadaljevanje glede na odziv bralcev na prvo knjigo?

Ana Hazler: Ne. Ker se zgodba zaključi v luštnem puhastem občutenju, ko se glavni junakinji vse 'poklopi', bi v nadaljevanju rada pokazala, kako lahko te puhaste občutke nosimo s seboj, vseeno pa ob tem vsakega čaka realno življenje. In rada bi, da bralec vidi, kako se junakinja s tem sooča po tem, ko so se ji uresničile vse želje.

In še za konec – vaše glavno sporočilo ženskam bi bilo …

Ana Hazler: Čisto preprosto, da je sreča najprej v nas.

Fotografije: Igor Zaplatil

Liza - 43/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 43/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.